Šempeter pri Gorici
Plemiška rodbina Coronini von Cronberg iz Šempetra
Stalna postavitev v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pri Gorici
Trg Ivana Roba 3a
5290 Šempeter pri Gorici
GPS: E13.64080, N45.93093
Urnik:
ponedeljek in petek: 8.00-12.00
sreda: 8.00-12.00 in 14.00-16.30
oz. po dogovoru na T: 05 335 10 00
Občina Šempeter – Vrtojba, Goriški muzej in Društvo žena in deklet Šempeter so v Coroninijevem dvorcu na ogled postavili stalno razstavo o plemiški rodbini Coronini von Cromberg. Njen dom je bil namreč vse od svoje izgradnje v 17. stol. do prodaje v tridesetih letih 20. stol. šempetrski dvorec, ki je danes sedež Občine. Osrednji del dvorca so med letoma 2005, ko ga je kupila Občina, in 2009 obnovili ter veži, reprezentančnemu stopnišču in slavnostni dvorani poskusili vrniti podobo iz časa okoli leta 1930. V njem so urejeni prostori občinske uprave in občinskega sveta, prvem nadstropju pa je prostor namenjen tudi za stalno razstavo o šempetrski rodbini Coronini von Cronberg.
Razstavo je pripravila Katarina Brešan v sodelovanju s sodelavci Goriškega muzeja in Društva žena in deklet Šempeter, gradivo, ki ga je izbrala in predstavila, pa je iz zbirk Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Državnega arhiva Gorica (Archivio di Stato di Gorizia, Italija), Pokrajinskega arhiva Gorica (Archivio Storico Provinicale di Gorizia, Italija), Pokrajinskega muzeja Gorica (Musei Provinciali di Gorizia, Italija), nekaj eksponatov pa je last Društva žena in deklet Šempeter.
Razstava opisuje zgodovino rodbine Coronini s posebnim poudarkom na dveh najbolj znanih osebnostih, cesarskem vzgojitelju Janezu Krstniku Coroniniju (1794–1880) in njegovem sinu, šempetrskem županu Francu Karlu (1833–1901).
Opisana je tudi zgodovina šempetrskega dvorca in nekaterih drugih vil, ki so jih imeli v lasti. Poudarek pa je še na zemljiških posestih rodbine v Šempetru ter okoliških naseljih. V vitrinah so razstavljeni nekateri predmeti in oblačila, ki so jih zbrale članice Društva žena in deklet Šempeter ter repliki oblek župana Franca Coroninija in njegove žene Selme Cristalnigg. Poleg tega so na ogled še fotografije družinskih članov in dvorca, reprodukcije zemljevidov z zemljišči, faksimili dokumentov o vodenju posestva, dokumenti ter načrti za obnovo po 1. svetovni vojni.
Rodbina Coronini se je pred koncem 15. ali v začetku 16. stol. preselila v Gorico iz okolice Bergama. Šempetrsko vejo naj bi začel Aleksej Coronini (1580–1679), ki je bil leta 1656 povišan v barona von Oelberg. Grofovski naziv von Cronberg je rodbina dobila leta 1687. Do 1. svetovne vojne so imeli v lasti obširno posestvo. Leta 1930 so dvorec prodali italijanskemu vojnemu letalstvu in se preselili v bližnji dvorec Mafejšče, od koder so se leta 1947 preselili v Gorico, v novejšo vilo, ki je še danes last družine.
Razvoj teritorialne obrambe in osamosvojitvena vojna na goriškem območju
Zaklonišče pod Pošto v Šempetru pri Gorici
Vrtojbenska cesta 21A
5290 Šempeter pri Gorici
GPS: E13.64056, N45.92833
Razstavo so pripravili veterani iz OZVVS Sekcija Šempeter-Vrtojba, ki si z Društvom soška fronta delijo prostore zaklonišča. Predstavljen je razvoj teritorialne obrambe in osamosvojitveno vojno na goriškem območju, s poudarkom na območju občine Šempeter-Vrtojba.
Šempeter in okolica med prvo svetovno vojno
Zaklonišče pod Pošto v Šempetru pri Gorici
Vrtojbenska cesta 21A
5290 Šempeter pri Gorici
GPS: E13.64056, N45.92833
Ogled možen po dogovoru z Davidom Erikom Pipanom na
T 041 541 868
E depipan@yahoo.com
Zanimiva manjša muzejska zbirka na ogled postavlja vojaške predmete, najdene na območju soške fronte, predvsem pa iz Šempetra in okolice. Predstavljena je lepa zbirka avstro-ogrskih in italijanskih granat, veliko je tudi slikovnega gradiva. Razstavljeno gradivo, ki ga redno dopolnjujejo, pripoveduje o življenju v Šempetru in okolici med prvo svetovno vojno.
Maja 1915, potem ko je Italija napovedala vojno Avstriji, je namreč Šempeter postal neposredno zaledje bližnje soške fronte. Prve granate so na kraj in bližnjo okolico začele padati julija leta 1916, v 6. soški ofenzivi pa se je znašel na sami bojni črti, zato so morali prebivalci v begunstvo. Italijani so zavzeli naselje, a dlje od železniške proge oziroma obronkov Sv. Marka niso prodrli. Ker se je Šempeter znašel v navzkrižnem ognju sovražnih artilerij, je bil do tal porušen, pokrajina pa opustošena.
Razstavo predmetov in fotografij je pripravilo Društvo soška fronta Nova Gorica.
Vrtojba
Dediščina szi naše kašče – etnološka zbirka
Vinarstvo Koglot
Ulica 9. septembra 149, Vrtojba
5290 Šempeter pri Gorici
Gospod Zorin Koglot je na svoji avtentični kmetiji v Vrtojbi ohranil edinstveni stari kotel za žganjekuho, ki še danes služi svojemu namenu. V prostorih, kjer se nahaja star bakren kotel, menda edinstven v Sloveniji, je urejena manjša etnološka zbirka, z orodji ter predmeti iz nekdanjega vsakdanjega življenja.
1. decembra leta 1920 je Ivan Koglot dobil industrijsko dovoljenje za prodajo žganja na debelo, od 56 litrov naprej. Konec leta 1927 je pri podjetju iz Gorice nabavil destilirno napravo za žganjekuho. To je bila že skoraj industrijska naprava za destilacijo alkohola, sestavljena iz vgrajenega kotla kapacitete 300 litrov nad kuriščem na drva in vertikalnih kondenzacijskih stolpov. Števec količine žganja je bil vgrajen zaradi strogih davčnih zakonov za proizvodnjo alkohola. Žganjekuha je namreč potekala pod budnim nadzorom italijanskih “financarjev”, ki so prišli ob začetku kuhe odpečatiti napravo, ob zaključku pa so jo zapečatili ali “zaplombirali.” Kot navaja Inga Brezigar, je bil že leta 1928 za žganjekuho Koglot v lokalnem časopisu Goriška straža objavljen oglas, ki pravi, da “pristnega tropinca in najokusnejšo slivovko dobite vedno pri lastni žganjekuhi v Vrtojbi.” Žganjarna je uradno delovala do začetka druge svetovne vojne. Po vojni so Koglotovi na tej napravi kuhali žganje predvsem za lastne potrebe, posluževali so se je tudi sovaščani, saj je bil zaradi velikosti kotla in sistema destilacije postopek kuhanja bistveno hitrejši kot v navadnem kotlu za kuhanje žganja. Celotna destilirna naprava je bila 2021 popolnoma obnovljena. Kar je puščalo, je bilo zakrpano, nekaj detajlov popravljenih, drugače pa je vse originalno in danes spet deluje za domače potrebe. Obnovljena je kot živi muzej žganjekuhe pod italijansko oblastjo, obnovljene so tudi vse “plombe”.
Muzej ima dva dela, spodnji del je obnovljena stara žganjekuha, ki bo 2027 imela sto let, na vrhu je muzej, kjer so razstavljeni predmeti iz naše zgodovine. Sestavljajo ga kuhinjski, spalni in kopalniški del. V kuhinji najdemo staro “kredenco”, pa sito za moko, “pinjo” za izdelovanje masla, vrč za mleko, flaškon, pletenko … Zanimiva je tudi “vintola”, nekakšna lesena miza, na kateri so mesili testo za kruh in je služila tudi za shranjevanje sestavin in hlebcev. V spalnici najdemo staro posteljo in omaro, v kateri je nonina spalna srajca, pa skrinjo za oblačila in zibelko, ki ju je prispeval Goriški muzej. V kopalniškem delu pozornost pritegnejo stare škarje za striženje, britev ter umivalnik in vrč za vodo. Zbirko, ki jo je moč obiskati po predhodnem dogovoru, bodo dopolnjevali in spreminjali, saj so nekateri predmete posodili za določen čas.
Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi – najmanjši muzej v Slovenij
V nekdanjem vojaškem stražarskem stolpu, ki ga je v Vrtojbi tik ob nekdanji italijansko-jugoslovanski državni meji leta 1948 postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991, se nahaja najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine.
V majhnem spominskem muzeju je na ogled razstava o življenju ob novi državni meji, ki je leta 1947 razdelila do takrat enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriška na dva dela. Del je pripadel Italiji, del Jugoslaviji (sedaj pripada Sloveniji). Zaradi politične konfrontacije med socializmom in kapitalizmom, blokovske delitve sveta ter hladne vojne je bila državna meja strogo nadzorovana. Razstava govori kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je na Goriškem nova državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.