Naselji v občini in kratka zgodovina

Šempeter pri Gorici

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je slika-1-1024x642.png
Center mesta z župnijsko cerkvijo in Coroninijevim dvorcem.

Šempeter pri Gorici je mesto v Sloveniji, središče občine Šempeter-Vrtojba. Leži ob pomembni prometni povezavi med Novo Gorico in Soško dolino ter Vipavsko dolino in Italijo.

Mesto je nastalo kot kmečko naselje na desnem bregu potoka Vrtojbica, hitreje pa se je začelo razvijati takoj po 2. svetovni vojni, ko je od Gorice, ki je pripadla Italiji, prevzelo vlogo upravnega in gospodarskega središča. Kasneje je to vlogo prevzela novonastala Nova Gorica, še vedno pa je Šempeter drugo najpomembnejše zaposlitveno središče na Goriškem. V kraju imajo sedež številna podjetja, od javnih ustanov pa je najpomembnejša splošna bolnišnica »Dr. Franca Derganca«, ki je osrednja zdravstvena ustanova za vso regijo.

Ozemlje današnje občine je bilo strateško izredno pomembno in najverjetneje naseljeno že v zgodnji antiki, o čemer pričajo arheološki ostanki (temelji starih hiš in zidov), ki so jih v sredi 19. stoletja izkopali na Markovem hribu nad Šempetrom. Območje sedanjega Šempetra pri Gorici je bilo zanesljivo poseljeno že od 12. stoletja pr. Kr.

To dokazuje depojska najdba za zahodni strani hriba sv. Marka. Tam so leta 1867 našli dve kamniti urni in zakladne najdbe s štiristo bronastimi predmeti, med njimi: kačaste in certoške fibule, igle, zapestnice, sekire, osti sulic. Zato domnevajo, da je stala tu prazgodovinska topilnica, kar naj bi dokazovale predvsem taljenju namenjene bakrene ploščice. Najdba je iz starejše železne dobe. Nekaj predmetov iz večinoma razgubljenega depoja hrani Museo civico v Gorici, dvoje pa Naravoslovni muzej Dunaj pod inv. 4293 – 4294.

V rimskih časih naj bi tu stalo naselje Torgium, ki pa naj bi bilo okoli leta 100 uničeno. V antiki je južno od obeh današnjih krajev vodila t. i. “rimska pot”, ki je povezovala Oglej in Emono, današnjo Ljubljano. Za časa Frankovske države je to območje spadalo v Furlansko marko. V cerkvenem oziru pa je bilo to območje v domeni oglejskega patriarha, ki je skrbel tudi za pokristjanjevanje.

V politično-upravnem smislu je šempetrska usoda tesno povezana z goriškimi grofi, ki so v tem delu cesarstva utrdili svojo pozicijo in postali glavni konkurent oglejskemu patriarhu, v tistem času tudi posvetnemu vladarju v Furlaniji. Kot odvetnik (zaščitnik) oglejske Cerkve je ta nemško govoreča visokoplemiška rodbina, ki je – kakor mnoge druge – prek zapletenih rodbinskih povezav prišla s severa, kopičila svojo politično moč do te mere, da se je sčasoma znotraj Furlanije oblikovala posebna dežela Goriška. Obrise kasnejše dežele lahko zaslutimo že pred prisotnostjo goriških grofov. Leta 1001 je namreč cesar Oton III. podelil zemljo med Sočo, Trnovsko planoto, Ortaono (Vrtovin) in reko Vipavo oglejskemu patriarhu Ivanu in furlanskemu grofu Werihenu, vsakemu polovico. Šempeter se nahaja znotraj tega teritorialnega štirikotnika, kar je pomembno vplivalo na razvoj kraja.

Janez Krstnik Coronini (1794-1880)

Prva omemba imena Šempeter (de sancto Petro) sega v leta okoli 1200 in jo najdemo v seznamu posesti Goriških grofov. Ime kraja priča o tem, da je bila soseska že dovolj izoblikovana in velika, da je imela svojo cerkev posvečeno sv. Petru. V srednjem veku pa je Šempeter dobil še pridevnik prope Goritiam (pri Gorici).

Kraj je imel že zgodaj velik pomen. Zagotovo je bila tu že leta 1425 župnija, takrat so namreč začeli zidati novo cerkev. Šempeter je bil vseskozi tipično naselje v bližini večjega mesta, zato je bila njegova tako verska kot ekonomska in socialna podoba v najtesnejši zvezi z mestom ter njegovimi potrebami. Izseljevanja, ki je bilo značilno za bližnje vasi, kraj ni poznal.

Glavni zemljiški posestniki v Šempetru so bili grofje Coronini von Cronberg. Šempetrska veja te slavne goriške rodbine je obsežne posesti pridobila sredi 18. stoletja ob ženitvi Ivana Krstnika Coroninija z Magdaleno de Simonetti. Rodbina Coronini je zaslovela z Janezom Krstnikom Coroninijem (1794-1880), ki je opravljal pomembne vojaške in upravne funkcije v Habsburški monarhiji in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj prestolonaslednika in poznejšega cesarja Franca Jožefa. Po upokojitvi pa se je naselil v Šempetru.

Razglednica Šempetra s pogledom na trg s cerkvijo in kapelo Božjega groba v 19. stol.

Že v 19. stoletju je v kraju delovala kmetijska zadruga, ki je kmetom odkupovala pridelke in jih izvažala, imela pa je tudi svojo hranilnico in posojilnico, ki je domovala v stavbi, kjer ima danes svoj sedež krajevni odbor.

Razglednica_porusenega_sempetra
Porušeni Šempeter

Maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji in že naslednji dan se je na bližnjem območju odprla soška fronta. Šempeter je postal njeno neposredno zaledje. Prve granate so na kraj in bližnjo okolico začele padati julija leta 1916, v 6. soški ofenzivi pa se je znašel na sami bojni črti, zato so morali prebivalci v begunstvo. Italijani so zavzeli naselje, a dlje od železniške proge oziroma obronkov Sv. Marka niso prodrli. Ker se je Šempeter znašel v navzkrižnem ognju sovražnih artilerij, je bil do tal porušen. Vojna je pustila strahovito opustošenje. Takoj po vojni pa se je začela vsesplošna obnova.

Šempeter pri Gorici
Letalski posnetek Šempetra pri Gorici leta 1930. (vir: www.asso4stormo.it)


Tudi med drugo svetovno vojno Šempetru ni bilo prizaneseno, saj je jeseni leta 1943 tu tekla goriška fronta. Pomen Šempetra pri Gorici se je utrdil predvsem po drugi svetovni vojni, saj Nova Gorica še ni obstajala. Tako je v času dvajsetih let Šempeter imel upravne, gospodarske, izobraževalne in druge mestne funkcije, ki jih je zaradi na novo nastale meje prejel od Gorice, kasneje pa je te funkcije postopoma prepustil Novi Gorici. Po letu 1947 je v Šempetru prišlo tudi do drugih velikih sprememb. Začel se je proces deagrarizacije in razvoj industrije, kar se še nadaljuje.

Coroniniji so plemiška rodbina, ki izhaja iz kraja Berbenno pri Bergamu v Lombardiji. Najverjetneje so langobardskega izvora. V listinah Kapiteljskega arhiva v Bergamu se prvi omenja neki Johannes de Locadello. Kasneje sredi 15. stoletja, je javni notar v Bergamu, Alexius de Locatellis, sicer tudi sodnik in kraljevski poslanec, prevzel naslov »Corona«. Odtod ime rodbine Coronini. Konec 15. stoletja so se naselili v Furlaniji in na Goriškem. »Johannes Coroninus filius ser. Alexii Coronae de Locatellis« je imel tri sinove: Ciprijana (1540–1610), Orfeja (+1593–94) in Marsilija (+1594), ki so začetnki treh družinskih vej.

Sredi 16. stoletja se je tako rodbina razdelila na: Coronini-Cronberg (kromberška, ki se je pozneje razdelila na kojščansko in kromberško (ter cerovsko)), Coronini-Rubije-Tolmin (tolminska, izumrla 1959) in Coronini-Oelberg-Šempeter (šempetrska). Polagoma je njihova zemljiška posest naraščala, ne le na

Goriškem in Furlaniji pač pa tudi v drugih slovenskih in sosednjih deželah.1 Grofje Coronini so predstavljali tipične predstavnike goriškega deželnega plemstva, neomajno vdanega habsburškemu cesarju in katoliški veri. Ljudje na Goriškem so jih spoštovali in cenili.

Začetek šempetrske veje rodbine

Začetnik šempetrske veje rodbine Coronini je bil Aleksij (umrl 1679), ki je bil leta 1627 sprejet med goriško plemstvo, leta 1656 pa ga je cesar Ferdinand III. prištel med nemške barone z nazivom »von Oelberg« (di Monte Oliveto). Coroninijev dvorec v Šempetru je dal kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti zgraditi Aleksijev mlajši sin Janez Krstnik (Johann Baptist Coronini von Cronberg, 1627–1689), ki je med drugim postal notranjeavstrijski vladni svetnik, leta 1687 pa je bil z drugimi člani rodovine Coronini povzdignjenv stan državnih grofov Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Takrat je mlajša šempetrska veja rodovine dobila pravico, da sme skupaj s staro kromberško vejo ob priimku uporabljati pridevek von Cronberg s pridevkom baron von Oelberg (de Monte Olivarum).2

Obsežne posesti so šempetski Coroniniji pridobili sredi 18. stoletja ob ženitvi Janeza Krstnika II. (Johann Baptist Bonifacius Coronini von Cronberg, 1690-1750) z Magdaleno II. pl. Simonetti.

Vrhunec slave in ugleda

Janezom Krstnikom IV (Johann Baptist Alexius Coronini von Cronberg, 1794–1880)

Kasneje so člani šempetrske veje Coroninijiev opravljali pomembne, tako državne kot deželne funkcije, na Goriškem. Slava in ugled rodbine pa sta dosegla vrhunec z Janezom Krstnikom IV (Johann Baptist Alexius Coronini von Cronberg, 1794–1880), ki je postal nosilec številnih častnih naslovov ter odlikovanj. Opravljal je pomembne vojaške in upravne funkcije v Habsburški monarhiji in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj prestolonaslednika in poznejšega cesarja Franca Jožefa.

Leta 1848 je kot generalmajor branil Tirolsko, leta 1854 je kot vrhovni poveljnik avstrijskih vojaških enot ob turški meji zasedel Romunijo. Bil je imenovan za civilnega in vojaškega guvernerja Banata in Vojvodine (1851–1859) ter potem za hrvaškega bana (1859–1860). Dosegel je čin topniškega generala. Leta 1860 je opravljal službo poveljujočega generala na območju Gornje in Dolnje Avstrije, Štajerske in Ogrske. Po koncu vojaške kariere 1865 se je naselil v Šempetru na goriškem podeželju in se posvetil vodenju družinskega posestva, ki jih je uspešno vodil do smrti 1880.

Na šempetrskem pokopališču je dal grof leta 1856 sezidati kapelico, ki jo je tedanji šempetrski dekan in grofov prijatelj Frančišek Ksaverij Mercina posvetil sv. Janezu Krstniku, grofovemu zavetniku. V kapelici je bila družinska grobnica Coroninijevih. Prva leta po dograditvi so imeli v njej občasno mašo, obvezno na god sv. Janeza Krstnika (24. junij). Kapelica je bila v bojih med 1. svetovno vojno porušena, toda grobnica pod njo je ostala dokaj nepoškodovana.

Franc Coronini (Franz Carl Alexius Coronini von Cronberg, 1833–1901)

Njegov sin Franc Coronini (Franz Carl Alexius Coronini von Cronberg, 1833–1901) je na Dunaju študiral filozofijo in pravo, bil nekaj let v vojaški službi, se udeležil avstrijsko-pruske vojne v kateri je bil hudo ranjen (1866), od 1867 pa je stalno živel v Šempetru pri Grici. Kot zastopnik mesta Gorice je prišel 1870 v deželni zbor, ki ga je 1871 izvolil v dunajski parlament, kjer je zastopal goriško volilno okrožje, se pridružil zmernemu krilu nemške ustavne stranke, nato naprednemu klubu, ki ga je izvolil za predsednika, prevzel 1878 predsedništvo avstrijske delegacije v parlamentu in postal 1879 predsednik dunajskega parlamenta.

Za člana gospodarske zbornice je bil imenovan 1897. Kot veleavstrijec je zagovarjal okupacijo Bosne in Hercegovine in stremel po pridobitvi novih pokrajin na južnih mejah monarhije. Zagovarjal je parlamentarizem, in ga skušal ščititi pred pritiski od zgoraj. S Slovenci je prišel v stik kot dolgoletni župan v Šempetru, predsednik Kmetijske družbe v Gorici (1870-1901) in goriški deželni glavar (1870–1877, 1883–1899). Kot deželni glavar je nastopal objektivno, se vzdrževal glasovanja in prepustil strankam, da se same sporazumejo, ni pa mogel preprečiti naraščanja nacionalnega boja, ki je kulminiral po letu 1895 zato je januarja 1899 odstopil. Po njegovem odstopu je goriška dežela za dolga leta izgubila objektivnega glavarja.

Coronini je kot državni in deželni poslanec uporabljal svoja znanstva z najvišjimi krogi v monarhiji (v mladih letih je bil tovariš poznejšega cesarja Franca Jožefa) v korist italijanskim volivcem, upošteval pa je tudi koristi slovenske pokrajine. Zavzemal se je za številne predloge slovenskih poslancev, npr. za zgraditev predelske in vipavske železnice (Železniška proga Prvačina – Ajdovščina), kot predsednik odbora za pogozditev Krasa in predsednik Kmetijske družbe je pospeševal pogozdovanje kraških površin in razvoj kmetijstva in si zaslužil priznanje dobrosrčnosti (z dohodki deželnega glavarja je ustanovil sklad za obnemogle delavce), kavalirstva in objektivnosti.

Konec šempetrske veje

1. svetovna vojna je zaznamovala tudi Coroninije in njihovo lastnino. Šempetrski dvorec s parkom za cerkvijo je bil precej uničen zaradi soške fronte. Družina ga je po vojni v letih od 1927 do 1930 obnovila po načrtih arhitekta Maxa Fabianija, vendar se je ob tem tako zadolžila, da so dvorec morali leta 1930 prodati. Kupec pa je bila italijanska vojska, ki je v graščini uredila sedež zavoda za otroke padlih italijanskih letalcev (Istituto Maddalena). Rodbina Coronini se je zato preselila na staro družinsko posest v Furlanijo. Tam so živeli do leta 1934, ko so se ponovno vrnili v Šempeter, v vilo Tusculanum na Mafejšču. Na Mafajšču so živeli do septembra 1947 oz. do razmejitve med Jugoslavijo in Italijo, ko so se odselili v Italijo. Grofica Terezija Coronini je skupaj z otrokoma Ivanom in Julijano najprej živela v Meranu na Tirolskem, nato v Krminu, leta 1956 pa so v Gorici kupili vilo s parkom, kjer še danes živi grofica Julijana.

Ivan Coronini (Giovanni Coronini-Cronberg, 20. 7. 1936–15. 9. 2013)

Zadnji moški potomec šempetrske veje je bil grof Ivan Coronini (Giovanni Coronini-Cronberg, 20. 7. 1936–15. 9. 2013), po poklicu geofizik. Leta 1989 je v Londonu ustanovil podjetje Countgeophysics, ki se ukvarja z raziskovanjem zemeljskega površja v povezavi s črpanjem nafte. Leta 1977 se je poročil z bavarsko grofico Angeliko von Schuckmann, rojeno leta 1941 v Berlinu. Imata dve hčerki, obe rojeni v Londonu: Sofia, rojena 1978, in Aleksandra Marija (Alexia Maria), rojena 1979.



1 Podbersič, Renato. Ivan Krstnik Coronini, goriški vojskovodja in cesarski vzgojitelj. Kronika (Ljubljana) letnik 47. številka 1/2 (1999) str. 43-48.
2 Sapač, Igor. Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knjiga 3, Območje Nove Gorice in Gorice, Ljubljana, 2010, str. 122–140. 3 Enciklopedija Slovenije. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga

Hrib Sv. Mark je dobil ime po cerkvici sv. Marka (ecclesia s. Marci in Monte), ki se pa ni ohranila. Na hribu je bila leta 1922 postavljena kapelica v spomin padlim vojakom med prvo svetovno vojno na hribu sv. Marka, ki je bila kasneje odstranjena. Danes je na vrhu razgledna ploščad.

Vrtojba

Panorama Vrtojbe.

Vrtojba leži na rodovitni Goriški ravnini na zahodnem robu Slovenije, tik ob italijanski meji in južno od Nove Gorice. Po zasnovi je Vrtojba tipična obcestna vas, dolga skoraj tri kilometre, razpotegnjena v smeri sever-jug in ob nekdaj glavni prometnici, ki povezuje Goriško z Goriškim Krasom. Skozi vas teče potok Vrtojbica, ki se jugozahodno od vasi izliva v reko Vipavo. Naselje se je razvilo na stiku prodnatega Vrtojbenskega polja in ilovnatih nanosov s flišnih Vrtojbensko-biljenskih gričev. Na teh gričih, poraslih z vinsko trto, doseže vas tudi svojo najvišjo nadmorsko višino – 83 metrov. Na južni strani vasi proti Mirnu se nahajajo velike gramoznice.

Nekdanje kmečko naselje, znano predvsem po pridelovanju zgodnje zelenjave in vrtnin, se je zlasti po 2. svetovni vojni spremenilo v delavsko-kmečko vas. Za slednje lahko rečemo, da vedno hitreje izginja in Vrtojba je priča hitremu razvoju na področju obrti. Živahna zidava stanovanjskih hiš in hitro naraščanje števila prebivalcev v zadnjem času spreminja Vrtojbo v sodobno aglomeracijo.

Tudi območje današnje Vrtojbe poseljeno že v antiki. V seznamu goriških grofov so poleg posesti v Šempetru omenjene tudi grofove posesti na Lavžniku (In Lonsinc) in v Vrtojbi (De Toyva superiori in inferiori Toyfa). Okrog leta 1350 se vas Vrtojba omenja v urbarjih goriških grofov kot Vertoib. V tistem času je bila danes enotna vas razdeljena na dva samostojna dela, na Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, ki sta se združila v enotno vas šele po prvi svetovni vojni.

V srednjem veku sta obe Vrtojbi delili usodo Šempetra, saj sta bili z njim najtesneje tudi cerkveno povezani. Dne 28. aprila 1001 je nemški cesar Oton III. tudi posvetno oblast na ozemlju med Sočo in Vipavo razdelil med Oglej ter furlanskega mejnega grofa. V tej listini se sicer Vrtojba izrecno ne omenja. Nadaljnja zgodovina vasi, vsaj od leta 1425 naprej, je tesno povezana z razvojem velike šempetrske župnije, pod katero je v tistem času spadalo kar 7 vasi ali podružnic. V Goriškem deželno-knežjem urbarju iz leta 1507, ki ga hrani Državni arhiv v Gorici (Italija), se prvič pisno omenjajo tudi nekateri še danes znani vaški toponimi (Komančelo, Smete).

V času turških osvajanj v 15. in 16. stoletju se je veliko begunskih – uskoških – družin naselilo na Vrtojbenskem polju, tako da je Vrtojba postala najbolj ‘južnjaška’ vas na Goriškem. Leta 1866 sta se obe Vrtojbi osamosvojili iz tedanje občine Šempeter in ustanovili samostojno občino Vrtojba, kamor je spadala še Bukovica.

V obdobju narodnega prebujanja med Slovenci tudi Vrtojbenci niso stali ob strani, saj so v začetku leta 1868 v Dolnji Vrtojbi ustanovili čitalnico, ki je postala glavna gonilka narodnega in kulturnega razvoja. Bila je ustanovljena med prvimi na Goriškem. Tudi Vrtojbenci so začutili potrebo po kulturnem udejstvovanju in narodni uveljavitvi, saj so hoteli dati pravo veljavo slovenskemu jeziku. Zbirali so se v društveni sobi, kjer so brali oziroma čitali razne slovenske knjige, časopise in revije, na katere je bila čitalnica naročena.

Jožica Cijan iz Vrtojbe prebira svilene zapredke. Svilogojstvo se je nadaljevalo tudi v petdeseta leta 20. stol. (Foto: arhiv Inštituta za slovensko narodopisje v Novi Gorici)

V drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja se je med Vrtojbenci uveljavilo pridelovanje krompirja, zgodnje zelenjave in sajenje murv za gojenje sviloprejk, potrebnih za pridobivanje svile.

Število prebivalstva je pričelo naraščati, ljudje so si gmotno precej opomogli. Vrtojbensko polje je postalo pravi vrt mesta Gorica in je poneslo slavo s pridelavo zgodnje zelenjave širom po monarhiji. Celo na cesarskem Dunaju so povpraševali po mladem krompirju iz Vrtojbe.

Vrtojba bojno polje
Vrtojba – bojno polje (Foto: Arhiv Simona Kovačiča)

Podobno kot Šempeter je tudi Vrtojba doživela svojo hudo uro med 1. svetovno vojno. Dolga vas je bila v celoti porušena. Po vojni je naše kraje na podlagi Londonskega sporazuma zasedla Italija, ime vasi so spremenili in dopolnili v Vertoiba in Campisanti, prav zaradi žalostnih dogodkov med vojno.

Po vojni so vas obnovili, namesto dveh cerkva pa so zgradili eno samo – cerkev Sv. Srca Jezusovega, ki je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi. Cerkveno-upravno je bila tesno povezana s šempetrsko župnijo. Šele leta 1832 je bila ustanovljena kaplanija z lastnim duhovnikom v okviru župnije Šempeter, 1846 pa vikariat. Župnija je postala let 1935.

Leta 1928 so ukinili občinsko samostojnost in Vrtojbo priključili občini Gorica. To so bili težki časi narodnega zatiranja in fašistične vladavine. Tudi v 2. svetovni vojni je vas plačala svoj krvavi davek.

Po koncu 2. svetovne vojne je Vrtojbo zasedla angloameriška vojska in jo podredila Zavezniški vojaški upravi tedanje cone A. Starejši Vrtojbenci se tega spominjajo kot obdobja relativnega blagostanja in napredka ter bivanja ameriških in britanskih vojaških enot v vasi. Vrtojbenci so si zlasti zapomnili indijske kolonialne čete z visokimi turbani na glavah. Po pariški mirovni pogodbi in prihodu jugoslovanske vojske sredi septembra 1947 je vas prišla v okvir Jugoslavije. S tem je bila Vrtojba odrezana od stoletnega naravnega, gospodarskega in političnega centra – mesta Gorica. Do začetka 60. let je to vlogo spet prevzel Šempeter, nato so Vrtojbo vključili v občino Nova Gorica. Bila so leta hitre preobrazbe in spreminjanja vaške podobe.

Kljub hitremu razvoju in poskusu vključitve v (novo)goriški mestni okoliš je Vrtojba ostala velika vas, ki se tako kot Šempeter zaveda svoje lastne preteklosti.

Sv. Ot

Grič sv. Ot nosi ime, ki izvira iz svetniškega imena Oton ali Oto. Tu je namreč stala cerkvica sv. Ota (ecclesia s. Ottonis supra Vertoibam Sup.), katere razvaline so se ohranile vse do prve svetovne vojne, ko so jih avstro-ogrski vojaki jeseni 1916 uporabili za utrjevanje svojih obrambnih položajev na gričevju nad Šempetrom in Vrtojbo. Ostanki so bili vidni tudi še po drugi svetovni vojni, vendar so jih dokončno odstranili, potem ko so tam postavili betonsko obeležje v spomin na padle partizane jeseni 1943. Pojavile so se tudi težnje, da bi staro ledinsko ime sv. Ot zamenjali z bolj slovenskim imenom Vidov hrib. Na koncu pa je le prevladal razum in grič spet nosi svoje staro ledinsko ime.

Skip to content